TEKOČE ZLATO LJUDJE CENIMO ŽE OD PRADAVNINE
Malči Božnar, Čebelarstvo Božnar, Tosamin dobavitelj medu
Slovenski gozdovi in travniki dajejo medičino in mano, ki jo slovenske čebele, kranjske sivke, predelajo v prvovrsten med.
Čebelarji zmoremo in znamo pridelati različne vrste medu, ki se med seboj razlikujejo po botaničnem in geografskem poreklu, Vredno je okusiti njihovo pestrost.
O velikih količinah medu, ki so ga v 17. stoletju izvažali s Kranjske, je pisal Janez Valvazor, v znameniti Slavi Vojvodine Kranjske. Omenja tudi posebne »hišice za čebele«, to so bili iz podolžnih desk zbitih panjih ali izvotljena drevesna debla.
Prvi dokazi, da se je človek že v prazgodovini zanimal za čebele, so številne upodobitve na skalnih stenah, predvsem v votlinah Evrope in Afrike. V obdobju, ko so poslikave nastale, je človek ropal čebelja gnezda in jih uničeval, sčasoma pa je ugotovil, da lahko dobi med, ne da bi čebele uničil. Še bolj pomembno je bilo spoznanje, da od čebelje družine, ki je ne uniči, lahko med ponovno pridobi.
Tako se je človek iz lovca na čebele razvil v čebelarja. Od popolnega ropanja čebeljih gnezd iz drevesnih duplin in skalnih votlin se je preko gozdnega čebelarjenja razvilo čebelarjenje ob domu. Napredne civilizacije Mediterana (Egipt, Grčija, Rim) so razvile prve panje iz blata ali gline, iz katerih so med lahko odvzeli, ne da bi poškodovali čebeljo družino.
Po podatkih, dostopnih na spletu, v svetu pridelamo 1,6 milijona ton medu na leto. Slovenski čebelarji, ki jih je okrog 11.000, ga poberejo v povprečju 2.000 ton letno, odvisno seveda od letine. Toda Slovenci ga porabimo več, tudi do 3.000 ton vsako leto, zato ga moramo uvažati. Ker zavedanje o mnogostranskih koristih uporabe medu raste, vse večji potrošnik postaja tudi Tosama in preko nas vsi, ki vedo, kako dragocen je med pri celjenju ran.
.
Pri nas čebelarimo od naselitve Slovanov
Slovensko čebelarjenje se je pričelo s prihodom Slovanom na naše področje. Oni so čebele že naseljevali v drevesna dupla in te tudi prestavljali po gozdu, kar danes štejemo za začetek pašnega reda. Vzporedno pa so po razvoju prve žage v 13. stoletju že začeli izdelovati tudi panje iz žaganega lesa, iz katerih se je nato razvil »kranjič«. Ta mali panj je omogočal zlaganje v skladovnice (čebelnjake), vzgajanje oz. rejo čebeljih rojev in prevoz na pašo.
Verjetno je ravno možnost prevoza omogočila prodor kranjske čebele, Apis mellifera carnica, v svet, kjer so se izrazile njene dobre lastnosti. Območje Slovenije je namreč izvorno območje čebelje podvrste Apis mellifera carnica, z odličnimi etnološkimi lastnostmi, ki so optimalno prilagojene zmernemu podnebju z ostrim alpskim in podalpskim podnebnim vplivom.
Čebela se odlikuje po svoji mirnosti, nabiralni vnemi, odpornosti proti boleznim ter varčnosti s hrano in je v svetu ena redkih čistokrvnih avtohtonih vrst (Resman, 2005).
Pri nas je prvi o čebelarjenju pisal Valvazor, ki je posebno ravnanje Kranjcev s čebelami opisal v Slavi Vojvodine Kranjske. Omenja posebne »hišice za čebele« ter tudi že trgovanje z medom ter pripravo medice.
Slovenca Anton Janša in Peter Pavel Glavar sta dosegla svetovno slavo. Janša (1734–1773) je bil prvi učitelj v dvorni čebelarski šoli na Dunaju in je napisal dve knjigi – O rojenju (1771) in Nauk o čebelarstvu (1755). Glavar je prevedel Janševo knjigo v slovenščino in ustanovil čebelarsko šolo. Med drugim je odkril, da so troti samci, ki oplodijo matico, da je potrebno zamenjati panj vsaj po dveh letih, in da s prilagajanjem okolja (prevozom panjev na določeno območje) povečamo in izboljšamo proizvodnjo medu.
Generalna skupščina Združenih narodov je 2017 na pobudo Čebelarske zveze Slovenije sprejela resolucijo, s katero je 20. maj razglasila za svetovni dan čebel.
Razstava Slovenskega etnografskega muzeja »Kjer so čebele doma«2018-2019